Vsak ima svoje prepričanje o tem, kako izgleda terapija. Misel, da bi tujec vedel za  resne in osebne težave v vajinem odnosu ter vama dajal napotke, lahko vašega partnerja/-ico navdaja z odporom in nezaupanjem. Najbolje je, da ste popolnoma odkriti in mu/ji razložite, kako vama lahko terapija pomaga. Terapevtova vloga je, da vama pomaga, da sama razrešita svoje težave. Terapija ni prostor pripisovanja krivde, postavljanja na eno ali drugo stran in reševanja disfunkcionalnih ali toksičnih odnosov. Dober terapevt bo ujel vajino notranjo moč in kvalitete vajinega odnosa in poudaril načine, ki jih lahko uporabita za razrešitev težav. Dal vama bo nova orodja in metode za spopadanje z negativnimi situacijami, uporabiti jih boste morali pa sami. Partner, ki je nenaklonjen terapiji, bo tako še zmeraj imel občutek, da sam rešuje svoje težave, vendar s strokovno pomočjo.

Lahko skoraj z gotovostjo trdim, da bo med terapijo prišlo do točke, ko se s partnerjem v nečem ne bosta strinjala. Morda se bosta tudi sprla in verjemite mi, da terapevt tega ne bo doživel prvič in tudi ne zadnjič. V bistvu so takšni prepiri v terapevtskem procesu dobrodošli, saj lahko partnerja predelata močna čustva in prideta v stik z bolečino in strahom, ki običajno ležita pod jezo. Terapevt bo seveda pomagal uravnavati ta čustva in ne bo dovolil, da bi prišlo tako daleč, da bi nekdo od vaju v jezi odkorakal iz terapije.

Par se odloči za partnersko terapijo, kadar je v njunem odnosu dovolj velik problem, ki ga ne znata sama rešiti. Običajno je ta problem prisoten tudi že dalj časa in včasih je kriza že tako velika, da nekdo od njiju (ali oba) razmišlja o prekinitvi veze. V terapevtskem procesu bosta postavljena pred težka vprašanja in morda bo prišlo tudi do točke, ko bo nadaljevanje njune veze postavljeno pod vprašaj. Kljub vsemu pa lahko terapija pripomore k bolj izpopolnjujočem, in obojestransko spoštljivem odnosu. Par iz terapije običajno odide z novimi tehnikami spopadanja s težavami, z nekim novim vpogledom o partnerju in s ponovno povezanostjo, ki ju je prvotno pripeljala skupaj. Pogosto čutita prenovljeno in močnejšo zavezanost drug drugemu in njunemu odnosu.

Čeprav je morda res, da mora partner/-ica predelati nekaj stvari, ki v vajini vezi pozročajo težave, pa sta v odnos vendarle vpeta oba. Subtilni načini, na kakršne se odzivamo in po katerih delujemo v vezi, imajo korenine v naši osnovni potrebi po povezanosti, pripadnosti, ljubezni, svobodi in spoštovanju. Sledenje tem koreninam do začetka in sledenje ranam, ki so nam bile zadane, je potrebno, če želimo odvozlati vedenjske vzorce in dinamiko, ki se ponavlja.

*Nagnjenost partnerja/-ice k vedenju, ki povzroča težave v vajinem odnosu, je lahko situacijska in/ali povečana zaradi majhnega in počasi gorečega problema med vama. Gre za posredno izražanje nezadovoljstva.

*Način, kako se odzivate na partnerja/-ico, ima neposreden vpliv na vaš odnos. Če partnerja/-ico grajate, ste sarkastični, nestrpni, ali celo pasivno agresivni, to vpliva na vaš odnos na več načinov. Seveda, nihče ni popoln, vendar če se te stvari dogajajo konstantno, bo odnos zagotovo trpel.

*Pomembno se je zavedati svojih čustev in potreb in se jih naučiti skomunicirati partnerju/-ici na način, ki je efektiven in ne poveča razdalje med vama.

Ne, oziroma samo toliko, kot bo potrebno za naslovitev z intimnostjo povezanega problema, in če bosta sama tako želela.

Absolutno! Tako kot heterospolni pari, se lahko tudi istospolni pari znajdejo v težavah v odnosu, iz katerih sami ne znajo. Vendar bodite pri izbiri terapevta previdni in se najprej prepričajte, da je terapevt sprejemajoč. Večina terapevtov je danes že mimo prepričanja, da je homoseksualnost bolezen, kot so strokovnjake za mentalno zdravje učili še do pred 40-timi leti. V redu je, če je vaš izbran terapevt ne samo sprejemajoč, ampak tudi osveščen o LGBTQ skupnosti in povezanih specifičnih težavah.