Namen družinske terapije je družini pomagati, da se prebije skozi težave, izzive in težke preizkušnje na način, da težave ne samo premaga, ampak postane močnejša in bolj povezana. Družina pride na terapijo skoraj vedno zaradi neke neprijetne težave- bolezen otroka, odvisnost, vedenjske težave ali težave v odnosih. Ti stresorji vplivajo na družino kot celoto in tudi na vsakega posameznega družinskega člana. Družinska terapija je način, ki družini pomaga pri soočanju in spopadanju s težavami, kar pomeni, da jim pomaga boleče stvari, kot so npr. žalovanje za izgubo člana ali neka pričakovanja, izpustiti. Tako se lahko družina prične zdraviti in sprejme sedanjo realnost, hkrati pa prične delati na gradnji boljše prihodnosti. Kadar se preveč trudimo, da bi spremenili ljudi ali okoliščine, brez, da bi se poprej naučili sprejeti resnico takšno, kakršna je, se lahko nehote pomaknemo v napačno smer. Ko pa se naučimo sprejemati stanje ali situacijo kot je, in se zavestno osredotočimo na način, kako se s težavo spopadamo, kako se ujamemo z ostalimi in kako se na njih odzivamo, lahko spremenimo družinski vzorec. Pri družinski terapiji gre za uporabo moči relacijskih vezi in ljubezni za oporo vsakemu članu družine posebej, da je lahko zdrav in se čuti izpopolnjenega, kar posledično ustvari bolj polno in srečno družino.

Na začetnem srečanju, kjer je prisotna vsa družina, terapevt predstavi način in pogoje terapije in povpraša vsakega člana posebej o njegovem doživljanju in videnju problema, ki jih je pripeljal na srečanje. To mu pokaže način interakcije med člani in mu da uvid v to, kako so razdeljene družinske vloge. Terapevt poskuša pridobiti perspektivo članov o različnih pomemnih dimenzijah, ne samo glede predstavljenega problema. Lahko se pogovori tudi z nekaterimi člani posebej. Ni nujno, da bodo morali biti na terapijah prisotni vsi člani, ali pa vsaj ne na vseh terapijah, kar se lahko pokaže že na začetku, ali pa šele kasneje. Bolj pomembno kot to, kaj se dogaja med terapijo, je kako se člani počutijo. Vsak član mora videti terapevta na strani celotne družine in ne na strani posameznega člana. Nihče ne sme imeti občutka, da ga terapevt nepravično krivi za težavo, ali da je manj priljubljen kot ostali. Terapija mora pustiti občutek zaupanja v terapevta in občutek upanja, da se stvari lahko razrešijo.

Adolescenca je čas pomembnih čustvenih, kognitivnih in fizičnih sprememb. Je čas, ko naši možgani doživljajo drugi največji razvoj v življenju in tudi čas, ko je alarmantno, če je naš najstnik popolnoma “priden”, prijazen in nam nikoli ne stopi na žulj. Kar želim povedati je, da je popolnoma normalno, če je vaš najstnik nenadoma postal vseveden, zadirčen, nejevoljen in zaprt v sobo. Včasih pa najstniki vendarle potrebujejo dodatno podporo in pomoč pri soočanju in prilagajanu spremembam. V kolikor se vaš sin ali hči bori s slabo samopodobo, šolskimi ali vrstniškimi pritiski, depresijo, tesnobo, obsesivnimi mislimi, motnjo pozornosti, vprašanji v zvezi s spolno identiteto ali z rizičnim vedenjem, vam svetujem, da poiščete strokovno pomoč. Psihoterapevt bo ocenil situacijo in vam podal priporočila  v zvezi z zdravljenjem in/ali terapijami.

Kadar se en član družine sopada s težavami, je lahko sodelovanje celotne družine pomemben del terapevtskega procesa. Razlogi za to so večplastni, in odvisni tudi od tega, kdo je “problematičen” član in kako se problem kaže. Družinska terapevtska srečanja so lahko instrumentalna pri prepoznavanju in imenovanju problema, služijo pa tudi za opazovanje družinske dinamike in relacijskih vzorcev, ki problem morda potencirajo. Družine delujejo kot ena enota; družinska terapija ustvari varen prostor, ki omogoča večje zavedanje o dinamiki, odnosih in pravilih znotraj družine. Kot primer poglejmo otroka, ki doma trmari, ima napade jeze, želi, da so stvari kot si jih je zamislil, ali pa celo zmerja sestro. Razlog je lahko v tem, da ima v šoli učne težave, ali težave z vrstniki, ali pa se doma čuti zapostavljenega in nikoli dovolj dobrega. Njegovo vedenje je lahko samo način pridobitve pozornosti, ali pa je celo način odvrnitve pozornosti od nekega drugega družinskega problema ali člana družine. Družinska terapija nudi prostor, kjer se takšni problemi lahko raziščejo in daje članom orodje, da si lahko medsebojno priskočijo na pomoč in se podprejo, tako da se problem enega člana ne prenese na cel cistem, povzroči še več problemov in oslabi družine kot celote.

Včasih se v družini ne počutimo varne povedati vsega, kar nam leži na duši in kako se počutimo, ampak ko te potlačene stvari dosežejo točko vrelišča, izbruhne jeza. Terapija je v začetni vazi lahko neke vrste mediacija konfliktov in lahko se vzbujajo občutki neudobja, konfrontacije ali obrambe. Včasih, ko nekdo predolgo zadržuje stvari v sebi in končno pove, kar ga bremeni, lahko to v drugem povzroči jezo, ampak terapija omogoča, da to storimo v varnem okolju. Terapevt pričakuje, da bodo vsi člani odprti in iskreni med seboj, do njega, predvsem pa sami s seboj. Terapevtski prostor mora biti varen in brez nasilja, kar pa ne pomeni, da ne pride do sporov. To ni nič neobičajnega in terapevt je na to pripravljen. Družine, ki se odločijo za terapevtski proces, ponavadi prinesejo konflikt in jezo že s seboj, in včasih je že malenkost povod za  izbruh jeze. Če pride do družinskega spora na začetku terapije, bo terapevt nekaj časa opazoval, saj bo tako pridobil boljše razumevanje dogajanja v družini. Pozoren bo na to, kaj je izrečeno, kdo je rekel, kdo je tarča, kdo poskuša miriti situacijo, kdo trpi v tišini in kdo ima izbruh. Ko terapevt pridobi uvid , bo družino prekinil in povprašal kaj se je zgodilo. Ko člani podajo refleksijo tega argumenta, se s tem že prične proces zdravljenja za boljše funkcioniranje družine.